Osivelo
Selil sem svojo mamo,
po koščkih,
da je lažje odhajala.
Najprej sem čez prvo stopnico
potisnil njene roke.
Z njimi je sekala vratove
sencam nad mano.
Na drugo stopnico
sem položil njeno glavo.
Reševala je uganke
tisočletnih norosti,
ki so s smehom ranile
in razbijale veselje.
Čez tretjo sem vrgel
njena ramena.
Odložila so krivdo
in odletela kot metulj.
Čez deseto sem zalučal
njeno srce.
S stoterimi očmi
se je plazilo z menoj
s police na polico.
Čez zadnjo stopnico
sem zagnal njene noge.
Naj gre,
naj vendar gre!
Da lahko
skozi žepek,
všit v prsi,
skrivaj pobožam
od pogledov osivel
drobec popkovine.
Boleče lepa. Res. Čestitam!
Lep pozdrav
Dimitrij
Hvala, Dimitrij.
Lp,
Vesna.
Odlična, pomenljiva, zaide in dregne z uvidom nekam v bistvo razumevanja materinske ljubezni, ki pa vendar enkrat mora spustiti rojenca iz okrilja ...
Lp, L
V srce ... Bravo!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 04. 03. 2015 ob 00:03
- Prebrano 852 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 774.81
- Število ocen: 28