Onan je oral ledino,
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.
Sam po parku se sprehajam,
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.
Pisal bi za dva v samem,
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične bližine.
O tem kako je vse preprosto,
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.

Pisal bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.
Pisal bi pišoč pisanje
o besedah v besedi
in o tem kako v krsti
gene krstimo z imeni.

Sam v sebi se sprehajam.
kot da hodil bi po poti,
kod gredo še sence Hada
svojim stvarnikom nasproti.

04.03.2015

Karel