Onan je oral ledino,
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.
Sam po parku se sprehajam,
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.
Pisal bi za dva v samem,
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične bližine.
O tem kako je vse preprosto,
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.
Pisal bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.
Pisal bi pišoč pisanje
o besedah v besedi
in o tem kako v krsti
gene krstimo z imeni.
Sam v sebi se sprehajam.
kot da hodil bi po poti,
kod gredo še sence Hada
svojim stvarnikom nasproti.
04.03.2015
Kako lepo žubore tvoji stihi, Karel! :-)
Lp Sašo
Hvala Sašo:)
Sicer nisem reden gost tega portala in le redko prilimam kakšno pesem. Tokrat pesem v rimi, ki pa se ne drži strogih metričnih pravil, če bi bili povsem natančni. Sicer pa se ne branim niti prostega verza, toda klasične štirivrstičnice so bile vedno moje prve ljubice. Obilo užitka ob branju še naprej lep pozdrav iz Prekmurja:)
Tako, ni v strogih metričnih pravilih, ji pa ne manjka dosti, s par potezicami bi jo prav lahkp spravil tudi v okvir teh pravil :)))
Drugače pa fajn, opažena! Ne samo zaradi forme ampak tudi zaradi teme.
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Karel
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!