1.

v ortodoksnem zanosu delovne brigadirke si plaho legla z

nabrušenim harmonikarjem na vzmetene sanje o rdečem

oblaku. imela si modro plisirano krilo, sivo bluzo in željo

po izgradnji krasnega novega sveta: ovulacija ti je dišala

po starodavnih amebastih spominih na divjaško ljubezen

v paleolitskih votlinah in po uokvirjeni sliki tovariša tita.

2.

kakšna je barva zrelosti? kdaj načne sveža plesen odeje v

naših zibelkah? kdaj dobi otročad tiste pretkane mačje oči

in zakaj se sinice podnevi spreminjajo v krokarje? katero

kratkovidno božanstvo te je prepričalo, mama, da si vrgla

na tehtnico svojo pedagoško neučakanost in mojo pravico

do prirojene svobode? zakaj ima skrb tako nerodne prste?

3.

za ljudi je nebo največkrat le izgovor za oblake in nevihte,

zato se začnejo majhni, igrivi možiclji počasi spreminjati v

velike, okorne in prestrašene človekarje. in takšni zmorejo

ribam in cvetlicam in hroščem določati tržno vrednost ter

videti v vriskajočih zvezdah nepotrebno patetično navlako:

v otrdelem svetu so od ljubezni vnete oči simptom norosti.

4.

na obrobjih sistematiziranih človeških pašnikov še vedno

kljubujejo pohlepu majhne zaprašene votline s skrivnimi

vrati, kamor je materam vstop strogo prepovedan. vanje

se podajamo le tisti, ki nas je dobrohotna kastracija zgolj

površno prizadela. na stenah teh votlin so drobna zrcala,

v njih se možje vedno znova rojevamo kot radoživi dečki.

Dani Bedrač