Tomaž Šalamun je bil najbolj prevajan moderni slovenski pesnik in najbolj reprezentativen slovenski modernist. Rodil se je v Zagrebu leta 1941. Njegovo otroštvo so zaznamovale pogoste selitve, mladost pa je preživel v Kopru, kjer je tudi končal gimnazijo. Na Univerzi v Ljubljani je vpisal študij zgodovine in umetnostne zgodovine. Tam se je na literarnem večeru z Danetom Zajcem tudi usodno srečal s poezijo. "Nisem vedel, kaj se mi dogaja, silno sem se ustrašil, a čutil, da gre za nekaj usodnega," je povedal v intervjuju za Mladino leta 2011.
V času študija je bil član umetniške skupine OHO, ki je v šestdesetih letih združevala različne avantgardne ustvarjalce, predvsem likovnike in literate. Prvo pesem je objavil v reviji Perspektive in s svojo drznostjo takoj razburkal tedanje ustaljene umetniške in politične strukture. Mesto med slovenskimi pesniki si je utrdil že s svojo prvo pesniško zbirko Poker, izdano v samozaložbi leta 1966. V svoji pesniški govorici je uporabljal besede, ki so pred tem veljale za tabu, in zagovarjal idejo, da je v času ustvarjanja treba izklopiti razum, zato je za njegovo poezijo značilno pogosto poigravanje z besedami in besednimi zvezami. O poeziji je za Mladino povedal: "Poezija ni sporočilo. Sporočila preberete in jih razumete."
Kot član skupine OHO, kasneje pa tudi samostojno, je bil povabljen v ZDA, kjer je dve leti delal na univerzi v Iowi, kot gostujoči profesor pa je predaval tudi na univerzah v Alabami, Georgii, Massachusettsu in Tennesseeju. Polovico pesniških zbirk je napisal na ameriških tleh.
Tomaž Šalamun je skupno izdal 45 pesniških zbirk in bil preveden v 20 različnih jezikov. Število prevodov njegovih del je več kot 80. Veliko privržencev je imel predvsem v ZDA. V Sloveniji je prejel več literarnih nagrad, med drugim tudi Prešernovo leta 2000, Jenkovo pa kar dvakrat (1988, Mera časa, 2007, Sinji stolp).
Manj znano, a tudi manj obsežno je njegovo prevodno delo. Prevajal je iz francoščine in anglešične, med drugim Simonne de Beauvoir, Arta Buchwalda in Agato Christie.
Tomaž Šalamun je umrl 27. decembra 2014 v Ljubljani v 73. letu starosti. V zgodovino bo ostal zapisan kot eden največjih slovenskih pesnikov.
Utrga se luč
zdrobi se kamen
skoz tvojo senco steče reka
in tuja sonca vžigajo svetlobo
nihče ne ve kako si prišel tja
toda kjerkoli si
v karkoli so te vpeli
samo to veš
da moraš(Tomaž Šalamun, Poker 1966)
Viri:
Foto: Gregor Grešak, 2012
Poslano:
27. 12. 2014 ob 13:22
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 23:24
Utrudil sem se podobe svojega plemena
in se izselil.
Iz dolgih žebljev
si varim ude novega telesa.
Iz starih cunj bo drobovje.
Nagniti plašč mrhovine
bo plašč moje samote.
Oko si izderem iz globine močvirja.
Iz prežrtih plošč gnusa
si bom postavil kolibo.
Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.
Poslano:
27. 12. 2014 ob 13:23
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 23:24
Počivaj v miru, velikan!
Poslano:
27. 12. 2014 ob 15:58
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 23:24
R. I. P.
Poslano:
27. 12. 2014 ob 16:37
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 23:24
Naj počiva v miru!
Poslano:
28. 12. 2014 ob 11:45
Spremenjeno:
28. 12. 2014 ob 23:24
Za svoj 23. rojstni dan sem prejel pesniško zbirko Tomaža Šalamuna. To je bila prva in dolgo edina knjiga poezije na moji študentski knjižni polici. Resnobno sem jo prebiral in ničesar razumel. Le zvoki nenavadnih besednih zvez so me očarali ... Takrat mi nihče še ni znal povedati, da ni mišljeno, da moram razumeti, da je dovolj, da čutim. In Čutil sem.
STVARI (V)
barok prehrana naroda.
Poslano:
30. 12. 2014 ob 16:57
Spremenjeno:
30. 12. 2014 ob 20:12
pustiti počivati v miru tudi nekaj pomeni
Bil si velik slovenski pesnik,
vzgled mnogim!
Poslano:
22. 01. 2017 ob 22:24
Spremenjeno:
22. 01. 2017 ob 22:28
Tomaž Šalamun: JELEN
Najstrašnejša skala, bela bela
želja.
Voda, ki izviraš iz krvi.
Naj se mi oži oblika, naj mi zdrobi telo,
da bo vse v enem: žlindra, okostja, prgišče.
Piješ me, kot bi mi izdiral barvo
duše.
Lokaš me, mušico v drobnem čolnu.
Razmazano glavo imam, čutim, kako so se
gore naredile, kako so se rodile zvezde.
Spodmaknil si mi svoje teme, tam
stojim.
Poglej, v zraku. V tebi, ki si zdaj zlit in
moj. Zlate strehe se ukrivljajo pod nama,
pagodini listi. V ogromnih
svilenih bonbonih
sem, nežen in trdoživ. Meglo ti potiskam v
sapo, sapo v božjo glavo v mojem vrtu, jelen.
in moj prevod:
JELEN
Najstrašnija stijena, bijela bijela želja.
Vodo, što izvireš iz krvi.
Nek' mi se oblik suzi, nek' mi tijelo zdrobi,
da sve bude u jednom: slitina, skelet, pregršt.
Piješ me kao da čupaš boju moje duše.
Ločeš me, mušicu u malom čamcu.
Imam razmazanu glavu, ćutim kako su se
gore stvorile, kako su se zvijezde rodile.
Izmaknuo si mi svoje tjeme, tamo stojim.
Gle, u zraku. U tebi, koji si sad sliven i
moj. Zlatne strehe se ukrivljuju pod nama,
pagodino lišće. U ogromnim svilenim bombonima
nježan sam i otporan. Maglu ti guram u
dah, dah u božju glavu u mojoj bašči, jelen.
Počivaj v miru, dragi Pesnik!
Komentiranje je zaprto!