Na gozdne strune veter,

v gizdave krošnje jate ptic,

h koreninam jelenjad.

Ti pa tipaš lubje.

Virtuozu slačiš

kožo,

vzameš soncu zadnjo pozo

in drevesu prvi list.

Prečutiš ga kot senco,

ki iz gozda v eter

spremi (tebe) sprehajalca

v blagoglasen ptičji

krik. 

S tleskom vetra ob cement

izstopiš nem

do jedra mesta.

Zarasel si v jedri gozd.

Pokrčiš drevje,

skleneš smisel,

da odvrže razuzdano

misel.

Na ptičjih krilih listi s krošenj,

pod hrbtiščem vetra gozd,

v koreninah jelenjad.

Stoletnica