Razpolovljena praznina,
sonce ambrovih žarkov na vitlu,
srebrna klobka iz prahu M31, SN 1604, β Gem.
Svetlikanju se približajo roke.
Nit podrsajo med prstnimi blazinicami,
jo zarežejo v pregib dlani,
jo pošljejo na pot. Čolnič
odpluje preko črte.
Med stabilnimi resonancami in
kaotičnimi pulzi se tirijo konstelacije,
tkalka pa ve za kinetično linijo
gibljivih perspektiv in za to,
da so imena in robovi ozvezdij
presežni. Dvoje rok ni dovolj.
Ko se približajo druge,
se lahko z zadnjo nitjo, ki konec
zaveže z začetkom, igrajo
na gugalnici svojega otroštva.

 

 

Pozdravljeni, vsi,

 

pa so tu.

Dišijo še, po frišnem, po tiskarskih barvah in v kvadrate odmerjenih polah papirja, in imenujejo se tišine. Ki niso samo glasne, ampak večglasne, in krožijo, se spiralijo, vrtinčijo. Pravzaprav se med vsemi drugimi res pojavi tudi beseda vrtinec, na strani, čakajte, 86. :)

 

Krožnice večglasnih tišin zaokrožajo in pretikajo 60 pesmi, ki so se v pesniški zbirki utelesile po lanskoletnem finalu finala na festivalu mlade literature Urška. Okrilje JSKD-ja me je nagradilo z natisom pesniškega prvenca. Kot ilustratorka nisem mogla ostati pri miru, ampak sem v roke prijela tudi pero, ne gre drugače, zato v 100-stranski knjigi še pred prvo besedo spregovorijo podobe. (Ne, ni bila najprej beseda, najprej so bili zobniki. Treba je odpreti knjigo, da bi vedeli, zakaj. ;))

 

Gabriela Babnik, ki je zbirko tankočutno pospremila na pot s spremno besedoUdomačevanje divjine, je o pesmih zapisala: "Če nas je na trenutke imelo, da bi ustvarjanje Tinke Volarič zaradi njenega videnja onstran stvarnosti, prepleta stvarnosti ter fikcije, prividov in mestoma tudi blage, hahljajoče ironije, predvsem pa naklonjenosti vizualnemu in atmosferskemu svetu poimenovali kot magični realizem, potem se posebej v drugem delu zbirke izkaže, da pesnica nikoli dokončno ne suspendira svojih sodb o svetu. Ker se jazovska izpovedovalka - in tu se še posebej izkaže epska naracija pesmi - ne odreče komentarju o tem, kaj je v fiktivnem svetu racionalno in kaj iracionalno, kje je meja med svetom živih in mrtvih, bi lahko, pa še to le pogojno, govorili o magičnem deskriptivizmu. In celo še več, počasno, lagodno udomačevanje divjine znotraj nje same je avtorico privedlo do tega, da zna obstajati ne samo kot lirski, temveč tudi kot ženski in celo politični svet, ki se enakopravno vključuje v diskurz o državotvornosti. Potreba po izrekanju tako ni vezana samo na umetnost kot tako, temveč gre tudi za pesničino uglaševanje s svetom, za subtilno refleksijo o načinu bivanja, človeškega obstajanja."

 

 

 

 

Če bi radi spoznali, kaj vse še biva za platnicami, in bi se radi s pesmimi družili dlje časa, ste lepo povabljeni, da Krožnice večglasnih tišin naročite neposredno pri meni, najlažje in najbolj gladko kar na naslovu [email protected]. Še isti dan ali najkasneje naslednji jih bom zapakirala in vam jih izročila po pismonoši.

 

Lepo vas pozdravljam in vam želim lepo jesen,

Tinka

 

***