Marko, hvala za tvoj prispevek. Upam, da ne zameriš, ker sem dodal še link na video iz arhiva in temo preimenoval tako, da je lahko večna :)

In še en zaprašen zapis o Zupanu (ena od "domačih nalog" dodiplomskega študija):

Prikaz erotike in spolnosti v romanu Menuet za kitaro in filmu Nasvidenje v naslednji vojni

O erotiki v delih Vitomila Zupana je pisala Alojzija Zupan Sosič, o njegovi erotiki pa ostajajo pričevanja Ifigenij Simonović. Ob branju člankov in pričevanj, branju romana in po ogledu filma sem se tako odločila vzpostaviti vzporednice in izpostaviti še erotiki jukstapozicioniran sadomazohizem, ki ga je zaslediti v nekaterih odlomkih.

Prva aluzija na erotiko, ki še ni bila izpostavljena, je poved, ki se v knjigi od začetka do konca večkrat ponovi, v prvem delu pa služi tudi kot moto: »ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRIČ.« Ta, z inicialkami podkrepljen izrek, se ponavlja tako ob usvajanjih kot ob osvajanjih. Razpira se zanimiva vzporednica – usvajanje ozemlja, kjer je pomembno biti prvi na vrhu griča, da lahko premagaš (postreliš) nasprotnike, in osvajanje ženske, kjer je cilj priti do njenega venerinega griča. Če bralec natančneje umešča pojavitve te povedi v knjigi, opazi, da Zupan variira med tema pomembnima prisvojitvama. V filmu je ta aluzija žal izgubljena, izpuščena.

Prvi momenti erotike se tako v filmu kot v knjigi pojavijo že na začetku, v knjigi s podrobnimi opisi Berkovega razmišljanja, predvsem o »čvrsti riti, zaobljenih bokih in dolgih nogah«; v filmu s prikazovanjem Vesne kot objekta poželenja – kamera jo vedno obide tako, da ima gledalec občutek, da se njegov in Berkov svet vrti okoli njenega telesa. Intenziteta erotike se kaže tudi v pogledih, ki nam jih igralka v vlogi Vesne namenja. Medtem ko v filmu sledimo tukaj predvsem igri erotike, tudi skozi sceno kjer pride do spolnosti Berka in Vesne na krušni peči v neki hiši, kjer Partizani prenočijo, se v filmu erotika prevesi v zametke agresije in sadomazohizma, kar lahko razberemo v naslednjih odlomkih:

»'Pokaži, kje si bila tepena. '/…/ Obrnila se je na bok in mi pokazala rit. Res je bilo od zgor do dol videti sledove udarcev, nekakšne temne in svetle pege v mavričnih barvah od modrikastega do rumenega. /…/ 'Poklekni.  Spravi se na vse štiri,' sem ji dejal. /…/ Nič ne vem, kako sem jo prevrnil po peči in jo naskočil z vso močjo.« (str. 75)

Večji del film sicer sledi erotičnim aluzijam, vendar jim ne namenja takšne pozornosti kot knjiga. V osredje in ospredje filma je postavljena Berkova življenjska zgodba, ki niha med prizori iz njegove partizanske preteklosti in druženjem z gospodom Bitterjem (ki je v isti vojni zastopal nemško stran) ter njegovo ženo v Španiji. V knjigi je erotičnost močno prisotna, opisi skoraj vseh žensk so ubesedeni skozi prizmo moškega (Berkovega) poželenja, pri čemer ženska postaja subjekt, ki ga je treba usvojiti za vsako ceno. Kot zelo pomemben motiv se pokaže Bridka (tako Berk poimenuje tujko, katere imena ne pozna), saj dobršni del romana predstavlja nekakšno utelešenje popolne ženske, ki ga venomer postavlja v nasprotje z »debelimi, rejenimi kmečkimi dekleti«. Srečanje z Bridko je v knjigi opisano tako:

»Desna [od treh žensk, op. p.] je bila prav čedna, oblih oblik, nekoliko prekratkega krila; imela je plemenit profil črnolase lepotice, izpod rumene rute so ji padali dolgi lasje, boke je imela napete in noge nekoliko krepke, a lepo oblikovane. /…/ Precej močne prsi so se ji pri stopanju lahko stresale. Ni hotela povedati, kako ji je ime, zato sem jo krstil za Bridko.« (str. 115)

Kot erotična poželenja se v knjigi pojavijo še Sonja, kurba, Milica in Meta, nobena od njih v filmu ni prisotna z imenom, so pa predstavljena različna spogledovanja, kjer bi se njihove vloge lahko odražale. Vsekakor pa ne gre za tako napet odnos med moškim in žensko, kot je prikazan v romanu, ampak zgolj za prehajajoča spogledovanja. Še najbližje takšnemu prikazu je odnos s punco, ki je Berku »sešila kapico« (Gre za kapo s prepoznavno partizansko zvezdo.) V tišini se spolni odnos zgodi kar dvakrat, ob tem pa poslušamo pijano petje drugih partizanov: »Oj, polje, kdo bo tebe ljubil …«

Ob koncu bi rada izpostavila prizor, ki je tako v knjigi kot tudi v filmu eksplicitno sadomazohističen. V Ravbarjevi hiši, kjer se Partizani ustavijo »da bi dobili nekaj za pod zob«, spozna Berk Sabino, Ravbarjevo hči. Odnos med njima se zaostri že na začetku, ko mu grozi, da bo poklicala Nemce, kasneje pa se silovita besedna agresija sprevrže v sledeča dejanja:

»'Pa veš, kaj govoriš, deklina,' sem jo nadrl. To jo je posebno ujezilo. Deklina? Jaz? Obuj se, capin, in se poberi, tiste žgance bom pa zagnala za vama na dvorišče. /…/ Ravbar je spravil hčer, da je šla z njim v kuhinjo. /…/ Iz kuhinje je bilo slišati zvenčanje posode. Da ne meče najine menaže po tleh, me je spreletelo. Stopil sem tja. /…/ Stopila je predme. Kaj iščem tukaj? Kar prijela bi me in vrgla ven. Samo dotaknila se me je, ko je zaplalo po meni. Zgrabil sem jo za roke, jih zvil, da je klecnila in kriknila od bolečine, z levico sem jo podržal nad zaboj za kurivo, z desnico sem pa segel po dolgo kuhalnico nad zabojem v žličniku. Udaril sem po napeti riti, počilo je, ona pa je kriknila hripavo, drugače kakor prej, udaril sem še enkrat in še enkrat po gibajoči, migajoči gmoti njene oble riti. /…/ Njen odpor je bil čedalje manjši. /…/ Med nogami sem začutil njeno roko. Zdaj je vse steklo z veliko hitrostjo. V hipu mi je odpela hlače in našla tisto reč že primerno napeto, vzela ga je ven in usmerila rit proti njemu, izpustil sem njeno desnico, zgrabil sem jo z obema rokama za boke in si jo nasadil, medtem je kuhalnica zletela nekam stran.« (str. 345–348)

Prizor je tako v filmu kot v knjigi nazorno predstavljen,  zato me še toliko bolj čudi dejstvo, da so ga slovenske raziskovalke in slovenski raziskovalci literature »nekako prezrli«. Če v prejšnjih prizorih lahko v večji meri govorimo o erotiki, potem je ob tem treba izpostaviti tudi sadomazohistično, agresivno plat, ki pa se je mnogi izogibajo. S tem pa odrekajo Zupanovemu pisanju eno plast človeškega bivanja in njegovega psihološkega ustroja – človek namreč ni samo erotično, ampak tudi agresivno bitje; že Stari Grki so vedeli, da Eros in Tanatos prebivata v vsakem od nas, tako v dejanskosti kot tudi v literaturi, zato se mi je zdelo še toliko bolj smiselno, da to na primeru Menueta za kitaro izpostavim.

Vsi citati so iz: Zupan, V. (2004): Menuet za kitaro. Ljubljana, DZS, Zbirka Slovenska zgodba.

Gregor, kaj bi zameril : ) Super, da si dodal link na video!!!

Lucija, hvala tudi tebi, preberem  enkrat danes : )

Lp, Marko : )