Pred kratkim je v širši javnosti odmevala novica v zvezi z letošnjo podelitvijo Jenkove nagrade. Nagrajenka Anja Golob je namreč zavrnila njen finančni del in s tem dvignila nemalo prahu.
Sladokusci poezije pa Anjo oziroma njeno poezijo poznamo že od prej: od njene prve pesniške zbirke V roki (ne spreglejte besedne igre, saj naslov sledi njenemu priimku!), izdane pri Literi 2010, tri leta pozneje pa smo lahko posegli po novi zbirki Vesa v zgibi, ki jo je izdala MK 2013 in za katero je Anja prejela Jenkovo nagrado. Ob tem ji seveda iskreno čestitamo!
Študirala je filozofijo in primerjalno književnost. 14 let je delala kot gledališka kritičarka in svoje prispevke objavljala predvsem v časopisu Večer. Zdaj se ukvarja s pisanjem ter dela kot prevajalka in dramaturginja sodobnega plesa in performansa.
Oktobra 2013 je skupaj s še štirimi kolegicami osnovala manjšo založbo VigeVageKnjige http://vigevageknjige.org/, kjer je glavna urednica. Ravno v teh dneh bo založba izdala prvo knjigo.
Anja je mlada leta preživela na Prevaljah, nato pa jo je pot zanesla najprej v Ljubljano in od tam precej bolj na sever. Še danes precej časa preživlja v tujini – od Dunaja do Bruslja.
V torek, 25. novembra ob 20. uri, ste vabljeni, da se pridružite virtualnemu literarnemu večeru z Anjo Golob. Obeta se nam zanimiv večer, saj so Anjina stališča jasna, včasih ostra, kdo bi utegnil reči celo "radikalna", njen pesniški jezik pa je izviren, poseben in pred bralcem ne razgrinja le podob, temveč cele zgodbe, sisteme, duhovna in druga vesolja.
In še to: če ste že pozabili, kaj je vesa v zgibi, to pomeni, da vam ta telovadna prvina ni povzročila resnih posledic :) in se lahko štejete za srečne. :)
Vabljeni k sodelovanju!
"Razen da pridi, čakamo te, pridi,
zakleni svoj bicikel, pridi noter, naroči pivo, sedi v prvo vrsto,
sedi zadaj, sedi, kamor hočeš, samo sedi, sedi in prisluhni,
pridi, sedi in ne ploskaj; vemo, hočemo verjeti,
da si nas razumel, dobro vemo, da si se pripravil,
da imaš, imaš tehtno vprašanje, zanesemo se nate –
naš ljubi, dragi Bralec.
Ne bomo pokazali, da smo te prepoznali, ne skrbi,
tvoja skrivnost je z nami varna. Ti samo pridi, pridi ...
in mi, mi bomo brali, brali samo zate."
Odlomek iz Anjine pesmi Čakajoč bralca (Vesa v zgibi, 2013)
(Foto: Grace Schwindt)
urednica
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:34
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:36
Pozdravljena, Anja. Vesa v zgibi je zbirka, ki se me je blazno dotaknila. S svojim zornim kotom drugoosebnosti (in ostalih tudi), z razprto, natančno, prasketajočo individualno govorico, ki vibrira v globine in zaniha notranjost. Ko se kot bralka zalotim, da me nezajezjivo odnaša in pri tem uživam. Mogoče bi danes (jutri pa že kako drugo) izpostavila pesem Kar me žre - vse živali, ki so znotraj in s tem, ko govoriš, kar niso, natančno izsekavaš poraščeno smer podzavesti v to, kar so … in pesem Moje (v katerem se ne morem ne najti). Skratka, čestitke k pesniški zbirki, h kateri se večkrat vračam. To se mi zdi še posebej fino pri poeziji in zbirki: prebrati eno pesem, tisto, ki ta dan najbolj umiri norenje notranjih živali ;) Želim ti jih še! Radovedno vprašanje: katero pesem iz Vese v zgibi bi ti (danes) izpostavila na svoj način?
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:36
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:37
Zakaj pišeš - "kako veš ali bi knjigo natisnila ali ne"?
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:40
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:42
Živjo, Ana - hvala lepa! Hm. Meni je v bistvu izpostavljati posamezne pesmi skrajno težko, ampak če misliš, katera bi bila iz Vese v zgibi zame prava za danes, bi vsekakor rekla, da "Še". Včeraj smo v založbi VigeVageKnjige, ki smo jo ustanovili pred dobrim letom, namreč dočakali izid naše prve knjige, prvega prevoda (trenutno izdajamo samo risoromane oz. "graphic novels"), tako da absolutno: ŠE. :D
Morda na kratko poveš, kako je v praksi videti poklic
dramaturginje? Ti je ta poklic ljub? Zakaj?
Jure - zanimivo vprašanje. Kolikor sem lahko, sem, se mi zdi, poskušala odgovoriti nanj z "Izdajalko" na koncu prve knjige.
bom prebral podrobno :) Lepo ime, privlači ...
Hvala
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:43
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:48
Aleksandra, glede dramaturgije: dramaturgijo obožujem. To je krasen poklic, ki pri nas, vsaj na neištitucionalni sceni, izumira, ker si nas režiserji, koreografi itd. enostavno ne morejo privoščiti. Rezultati takega mačehovskega odnosa MK so žal še kako vidni. Dramaturg ni v okras, ni arbitraren, njegovo delo je za uspeh predstave ključno.
Ko sama delam dramaturgijo, skrbim, če povem skrajno poenostavljeno, za to, da v predstavi ni praznih mest, kadar oz. kjer tega nočemo, oz. da je res konsistentno dolgčas, kadar predstava to zahteva. Čistim to, kar je na odru, da dobimo gledljivo, polno odrsko formo. Pred vajami zbiram in študiram materiale, debatiram z režiserjem, skušam čimbolj prodreti v materijo, ki jo postavljamo, razbrati kontekste, jo umestiti, pomagam pri delu z ustvarjalci (večinoma delam s plesalci), predvsem pa je mojemu delu lastna napetost. Če si predstavljaš inštrument – jaz sem nekako ta, ki napenja strune.
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:46
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:47
Anja Golob
IZDAJALKA
izdati se moram
če naj se ne izdam
kdor išče tišino
hodi po gozdu in gleda živali
od daleč
kdor hoče knjigo
s svojim imenom
ga seka
kdor moli ta zbira
v molku je eno s seboj
kdor piše izdaja
kriči to kar misli da misli
za vse
jaz segam vase in se obračam
odznotraj navzven
kar je izdano
je zunaj je tuje -
a sliši se le to
kar je izdano
drugo umolkne zakrkne
in vate odmre
(V roki, 2010)
Tvoja prva pesniška zbirka V roki je izšla pri Literi. Sama
praviš, da so pesmi v njej »zbrane z vseh vetrov«, kot bralka pa lahko rečem,
da zbirka nikakor ni kaotična, da je slog konsistenten, skratka, ti »vsi
vetrovi« so nekaj, kar morda ti kot avtorica opaziš, bralci pa ne toliko. Lahko
pojasniš?
Ne toliko z vseh vetrov kot iz daljšega časovnega obdobja, kar je za prve zbirke, sploh v Sloveniji, kjer je z izdajanjem knjig pač, kakor je, precej običajno. Človek čaka dolgo, dlje, vmes piše, se hkrati spreminja, pisava se spreminja - to sem mislila. Sama forma knjige, kakor je razdeljena in kakor so postavljene vanjo pesmi, pa je seveda natančno premišljena.
Aha, no, točno o tem sem razmišljala, saj je moja Zaskorjena nastala na podoben način. :)
Kaj meniš o ustvarjalnem zorenju? Bi bila zbirka V roki, če
bi izšla danes, drugačna?
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:50
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:51
Tudi Vesa v zgibi. Upam. Res bi rada verjela, da svakog dana u svakom pogledu sve više i više napredujem.
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:52
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:52
poklon,
Poezijo smatram, da vsak spozna do mere, ki in ko jo življenje v njem/njej pač želi -
Se ti zdi smiselno promoviranje poezije, da ne rečem popularizacija? Je to možno doseči. Zakaj?
Hehe, pozitivne afirmacije so ti torej znane. In tako je tudi prav! Kaj bi priporočala, kako dolgo naj neko besedilo "odleži", preden ga objavimo v knjigi?
Jure - meni se zdi poezija precej kot dihanje. "Naturna" mi je do mere, ko o njej niti ne razmišljam. Dihanja tudi ne promoviramo, a ne. Težko posledično razumem, kako to, da niso vse police s poezijo v knjižnicah prazne, izropane. To me jako čudi.
urednica
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:57
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 20:59
Meni se zdi to, da si dramaturginja, izjemno za poezijo - tvoje pesmi so (morda tudi zato) tako izčiščene, velja tudi za tiste z obširnimi bloki besed, nič ni odveč in končajo se ali tako da široko butnejo ven, v dimenzije premišljevanja (kadar tako hočejo) ali se natančno zajezijo ... Zdaj mi je jasno - najbrž pa odločitev za dramaturgijo pride šele iz bitja in to je tako že prej;)
Poslano:
25. 11. 2014 ob 20:57
Spremenjeno:
26. 11. 2014 ob 05:36
Aleksandra - obvezno in nujno se mi zdi, da teksti čakajo, se medijo, če hočeš. Nujno je nanje pogledati z drugimi očmi, če parafraziram Prousta. Kar se mi danes zdi sijajno, vržem naslednji teden lahko mirno stran, večinoma popolnoma upravičeno, ker je marsikaj, kar napišem, enostavno slabo, nedostatno. Biti iskren s svojo poezijo se mi zdi osnova, za to pa je čas absolutno potreben, da se namreč vzpostavi distanca.
kaj pa si misliš o pesniških delavnicah :))) je nekaj absurda tudi tam?
Ana - ja, v moji pisavi se ukvarjanje s teatrom vidi, se mi zdi, nekako se človek tega "naleze", kako naj rečem ... praktična dramaturgija ima seveda za seboj obširno teorijo, Lessinga in vse ostale, jasno, toda hkrati gre za tak hec, ki se tiče konkretne, žive materije. Tam imaš plesalce, recimo, zadnja, ki sem jo delala, je za film, v katerem nastopajo plesalci - na vajah smo ponavljali en prizor neke hoje v krogu. Bolj ko smo ponavljali, bolj dolgočasno se mi je zdelo, prazno. Naposled sem vprašala režiserko: "Ti, pa ti hočeš tu tako pustoto? Ker meni se ne zdi, sodeč po tekstu ..." In pravi Grace: "Kako pustoto?!? Si nora, kje neki!" Heh heh - lotili smo se dela in spravili stvar v tek, kot se šika. Tako nekako je tudi, ko pišem, se mi zdi.
Poslano:
25. 11. 2014 ob 21:02
Spremenjeno:
25. 11. 2014 ob 21:04
In ta distanca je tista, ki mnogim meša štrene; vse prepogosti so primeri, ko avtor nekaj napiše (npr. pravljico) in jo nemudoma pošlje kakšni založbi, da bi jo kar natisnili.
Glede čudenja nad policami, naphanimi s poezijo, pa: saj to se začne že pri otrocih. Starši jim žal premalo (ali nič!) berejo/recitirajo poezijo. Ali ni hecno: večina staršev otrokom poje, in kaj je to drugega kot pesem? Pa vendar ne vidijo povezave s pesniškimi zbirkami za otroke! Ko pa sama nastopam po vrtcih in v prvi triadi OŠ, lahko povem: pesem jih BOLJ prevzame kot proza! Otroci so še dovzetni za "petje" ... A če tega ne gojimo, jasno - zamre.
No, zdaj pa k drugi temi.
Pred kratkim je naš portal spet malce razburkala tema
plagiranja. Kje ti potegneš mejo med tem, kaj je plagiranje in kaj citiranje
oz. poustvarjanje, medbesedilnost ipd. ustvarjalni postopki?
Komentiranje je zaprto!