Lep pozdrav Anji Golob in vsem, ki boste nocoj tukaj z nami. Zagotavljamo vam, da vam bo neprimerljivo prijetneje, kot če bi viseli v zgibi. J

Najprej naj povem, da sva bili z Anjo v višjih razredih OŠ sošolki, obe tudi članici literarnega krožka, ki je pod mentorstvom prof. Ive Potočnik pripravljal šolsko glasilo Vigred, vendar pa, če me spomin ne vara, si, Anja, takrat pisala oziroma objavljala prozo, ne poezije? 

Dober večer in hvala za povabilo, Aleksandra. Bi takoj v uvodu rekla, da seveda sama svojih stališč ne jemljem za radikalna. 

V odgovor na tvoje vprašanje pa - ja, mislim, da samo prozo. Midve s poezijo sva se zapecali kasneje.  

Uh, in kako se je to zapecanje zgodilo (ali dogajalo)? :)

Se še dogaja. V bistvu sva v divjem, strastnem razmerju. Ups and downs, you know the drill ... 

 :-)

Vsekakor sem bila presenečena, ko sem izvedela, da si izdala pesniško zbirko. Pričakovala sem kakšen odpuljen roman, morda zbirko kratkih zgodb ali kolumn, saj znaš tudi v nevezani besedi biti zelo izvirna (tako se še vedno spominjam tvojega prispevka za maturantsko glasilo Vresje, v katerem si zapisala, da »učenje, skratka, ni ovčereja«). Ali razmišljaš tudi o kakšnem proznem delu oz. ga morda že snuješ? Ali pa ti je dokončno ljubše pisanje poezije?

Poezijo sem začela pisati v srednji šoli. Mislim, da ne gre za vprašanje preferenc. Glede proze ... pišem roman, ja, že leta. Ne pridem zraven. Strukturo imam postavljeno, samo izpisati ga moram. Bo, bo. Malo miru in tišine, pa bo tudi to. 

Če ne gre za preferenco, gre za ... kaj? Za "klic"? (Upam, da ne gre za čas ... :))

Pozdravljena Anja.

V čem pa sama čutiš razliko pri rabi besed v prozi in rabi teh v poeziji? 

naj se še predstavim; jure

Ne, nobenih "klicev". Pisanje je delo, naporno, trdo delo, zahteva disciplino, vsaj jaz ga ne morem obesiti na "svetost navdiha". Po moje gre enostavno za to, da ene stvari izpišeš v taki, druge pa v drugačni formi. Mojstriš se, bereš, razmišljaš, si v svetu - in raba forme za določeno vsebino postane jasna, inherentna. 

Živjo, Jure! Sem odgovorila? Če imaš podvprašanje, na dan z njim! :-)

Naše člane, zlasti tiste, ki še nimajo objavljenih knjižnih izdaj pesmi, pogosto zanima, kako priti do tega, da ti založba (zlasti če je ta bolj znana) objavi pesniški prvenec. Kaj bi jim svetovala glede na to, da si že prvenec izdala pri znani založbi Litera, drugo zbirko pa pri »slavni« Mladinski knjigi?

Hm, morda vseeno velja tole bolje pojasniti: pišem, poleg proze in poezije, še druge tekste, recimo publicistiko. Seveda je raba besed drugačna, specifična glede na zakonitosti medija, a obstaja, se mi zdi, nek osebni stil, ki iz pisave preseva - odvisno je tudi od tega, koliko je pisava s človekom spojena. Če se s pisanjem ukvarjaš profesionalno, se je najbrž pač težje otreseš. :-) Sama seveda čutim razliko, ko pišem poezijo in ko pišem roman, toda ne glede na to, kaj pišem, nekaterih stvari z besedami še vedno ne morem izreči. 

Aleksandra, v odgovor na tvoje vprašanje glede založb: moje prepričanje je, da založbe obstajajo zaradi avtorjev, ne obratno. To velja, da bi se zapomnilo, kot bi rekel Martin Krpan.

Anja, lep pozdrav,

nekje sem prebrala, da ni dobre proze, če v sebi ne nosi poetičnosti (v najširšem pomenu te besede). Je poanta enako kot poetičnost in ali se s pisanjem poezije lažje pride do tega, da izpoved, ki mora ven, zagleda luč sveta?

Obratno pa pesem ni vedno nosilka zgodbe, čeprav tega za tvoje pesmi ne moremo reči ...

 ?

Lep pozdrav, Lidija, hvala za vprašanje. Osebno na poezijo ne gledam kot na izpoved oz. je ne čutim na način, da nekaj mora ven, tako da to težko komentiram. Glede proze menim, da ima sebi lastne zakonitosti in da je morebitna poetičnost le ena od njih, da pa njene kvalitete ne definira ontološko. Meni so, denimo, pri srcu tako izjemno poetični romani kot skrajno faktografske kratke zgodbe. In ja, moje pesmi se po drugi strani večkrat interpretira kot narativne, s čimer se sama seveda ne strinjam, heh.  

:) Si

Glede na to, da si si vrsto let služila kruh s pisanjem odrskih kritiških prispevkov, sem prepričana, da ti je kritika v svojem pomenu, vlogi, namenu že docela domača, da dobro poznaš pasti, v katere se kritika ne sme ujeti, in podobno. Na kaj bi pri pisanju kritike umetnostnega dela sama opozorila? Kako bi opredelila konstruktivno in destruktivno kritiko (in ali slednji sploh smemo reči kritika)? In kakšne izkušnje imaš z obeh strani: torej kot kritičarka in kot – ker si tudi avtorica – tista, katere dela so podvržena kritiki?

Vsako delo ima svoj "smisel" ... Kako ali pa zakaj povezuješ te dve strani, pola bi bilo pretirano: prazen list - "poln" list.

Kritika je za umetnost absolutno nujna, saj kot njena refleksija tako ustvarjalcem kot konzumentom s svojim utemeljenim preizpraševanjem ponuja neprecenljivo informacijo, poleg tega pa vzgaja okus, lastno kritičnost, vzpodbuja debato, ključna je kot gradnik neke najbolj osnovne mentalne higiene. Najbolj bistveno je zanjo po moje, da je argumentirana. Osebno me resnično niti najmanj ne moti, če kritik moje delo raztrga – dokler ima za to argumente, ki so profesionalni, premišljeni in utemeljeni. Iz take kritike se lahko ogromno naučim, vzpodbuja razmislek, super. Seveda se z njo lahko ne strinjam, kar pa ni tako bistveno, pogledi na stvari so pač različni, jasno. Bistveno je, da odpira debato. Kritištvo pa je poklic in z njim je isto kot z vsemi poklici – eni kritiki so super, drugi niso. Tudi vsi peki ne zamesijo dobrega kruha. Da bi si ustvarili svoje mnenje, je njihovo delo treba brati, kontinuirano, premišljevati o njem, slediti razvoju njihove pisave in dojema. Potem človek nekako ve, kaj lahko iz katere kritike potegne. 

Jure - lahko natančneje vprašaš? Nisem prepričana, da razumem, kaj natanko misliš z vprašanjem ...